Boštanjčani

KRAJ SO BILI IN KRAJ SO - LJUDJE, KI SO ŽIVELI IN ŽIVIJO TOD...

Ko boštanjčani govorimo o Boštanju in njegovih prebivalcih imamo v mislih “Kranjce” v nasprotju s Sevničani na levem bregu Save, ki jih poimenujemo “Štajerce”. Ta delitev po reki Savi, ki je nastala v 10. stoletju (ko se je območje današnje Slovenije razdelilo na mejne krajine in kasneje na dežele), je bila na tem območju zelo živo prisotna, delno še danes, čeprav so mostovi na Savi in enotna Občina Sevnica po letu 1955 to delitev močno omilile.

"Mesto niso kamni, ceste in zgradbe - mesto so predvsem ljudje." je dejal znameniti slovenski arhitekt Mušič, ki ima tudi korenine v naši srenji. Njegov oče je bil pred vojno zdravnik v Sevnici in je zdravil in obiskoval bolne tudi v Boštanju.

Kdo ve, kdo je bil seme za boštanjsko drevo življenja, katerega globoke korenine komaj slutimo, njegovo mogočno krošnjo pa težko dojamemo? V Boštanju so številni rodovi živeli ob trdem delu in težkih življenjskih preizkušnjah, ob ljubezni do svoje zemlje in spoštovanju do sebe. Mnogi, ki so tako ali drugače zaznamovali kraj, so danes pozabljeni, njihova imena pa niso nikjer zapisana. Spomin najstarejših, stare obledele slike, napisi na nagrobnih spomenikih, kronikah in urbarjih, ne segajo do začetkov.

Prav pa je, da se spomnimo tistih, za katere vemo in vseh, ki danes živimo tod. 

V Boštanju je tekla zibelka vrsti znanih umetnikov in za slovenski narod zaslužnih ljudi. 


KIPAR ANTON ŠTEFIC

Rojen je bil 12.1.1878 v Gabrniku (Gabrje) pri Boštanju, staršema Valentinu in Mariji, na premožni kmetiji. Njegovo kratko življenjsko pot je prekinila prva svetovna vojna, padel je 4. maja 1915. Že kot pastir je rad rezljal in modro ter rdeče barval kipce. Osnovno šolo je obiskoval v Boštanju, pri mojstru Štravsu v Škocjanu in pri neznanem mojstru iz Bučke, se je dve leti učil podobarstva. V letu 1900 je s pravdobrim uspehom končal štiri letnike Obrtne šole, odšel k vojakom za tri leta in se pri mojstru Progarju uril v upodabljanju religioznih motivov. Kasneje je v Zagrebu, ob vsakoletni pohvali in z odličnim uspehom končal osem semestrov Višje šole za umetno obrt. Leta 1911 je prišel v Ljubljano, kjer je študiral stare mojstre v Florenci in Rimu.

Narodna galerija v Ljubljani hrani troje njegovih del v bronu: Lastni portret, Umetnost in Slepec.

A. Štefic - "Materina ljubezen"   

SLIKAR FRANC KLEMENČIČ
"človek slovenskega podeželja"


F. Klemenčič, "Rožnovenska Mati božja" 1902, Liparjeva kapelica v Boštanju
 

Rodil se je 12. oktobra 1880 v Ljubljani. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Boštanj, kjer je na Puglju (Gorenji Boštanj) preživel otroška in deška leta. Že tedaj je rad risal in rezbaril. Starši so spodbudili njegovo nadarjenost in ga po ljudski šoli, ki jo je obiskoval v Boštanju in Sevnici, poslali v uk k podobarju Antonu Riharju v Koprivnico. Kasneje se je šolal v Ljubljani, v umetnoobrtni šoli in jo kot izredni dijak končal pri prof. Juliusu Springerju. Mladenič, ki se je v domačem Boštanju izkazal s sliko Rožnovenska Mati božja za Liparjevo kapelo (slika zgoraj), je s podporo krškega župnika odšel na Dunaj. Leta 1903 je tam, skupaj s slovenskimi sošolci ustanovil akademski klub Vesna, kjer so izdelali program, po katerem so hoteli ustvariti slovensko narodno umetnost in jo približati ljudstvu. Franc je nadaljeval študij v Munchnu, iz tega obdobja je nekaj njegovih zelo znanih del: Avtoportret, Mati z otrokoma, Motiv iz gnezda in drugo. Okrog leta 1906 se je vrnil v domovino, se poročil in živel v Sloveniji, v različnih krajih: v Krškem, Ljubljani, Vodicah, Zalogu pri Moravčah, umrl pa je 3. novembra 1961 na Bokalcah.

Slikal je domačijo, privlačne in čustveno obarvane krajinske motive, tihožitja in rože.

PESNIK ANTON UMEK - OKIŠKI

Očetu Janezu in materi Jeri (rojeni Železnik) se je rodil 12. junija 1838 na Okiču nad Boštanjem, v družini je bilo pet otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Boštanju, v Ljubljani pa v letih 1853–1854 tri razrede normalke. Ob podpori boštanjskega župnika, Ignaca Kutnarja in vodje ljubljanske normalke Janeza Nepomuka Šlakerja, se je šolal v gimnaziji v Ljubljani in leta 1862 maturiral z odliko. Kolebal je med študijem filozofije ali teologije, odločil pa se je za študij klasične filologije na Univerzi na Dunaju (1862–1866). Denarno ga je podpiral boštanjski vitez Ludvik Gutmannsthal Benvenuti. Po zaključku študija leta 1866 je bil profesor pripravnik na gimnaziji v Šentpavlu na Koroškem. Istega leta je na povabilo Antona Janežiča pričel s poučevanjem slovenskega jezika na državni gimnaziji v Celovcu. Janežiču je pomagal pri izdaji knjig in urejanju literarne revije Slovenski glasnik. Od leta 1865 naprej mu je pomagal urejati novo literarno revijo Besednik, nato pa je bil, od leta 1869 do smrti, njegov samostojni urednik. V Celovcu je se poročil s Franzisko Rabitsch in imel z njo hčerko Bertho. Umrl je leta 1871 za pljučno boleznijo v vasi Trušnje nad Velikovcem, star šele 33 let, ko je bila njegova hčerka stara komaj eno leto. Pokopan je na pokopališču sv. Ruperta v Celovcu, blizu prijatelja Antona Janežiča.

Pesnik je svoje pesmi objavljal pod psevdonimom "Okiški", po imenu svojega rojstnega kraja, kjer njegova rojstna hiša še danes stoji. Ime velikega narodnega buditelja in domoljuba ter borca za slovesnko besedo, pesnika ki je izdal dve pesniški zbirki, nosi danes kulturno-umetniško  društvo v Boštanju. Anton Umek je umrl 15. junija 1872 za pljučno boleznijo, star komaj 33 let. 

Več o življenju Antona Umeka najdete v pubikaciji, ki je bila izdana leta 1876, napisal jo je J. Marn ("Jezičnik ali Jan Nep. Nečasen pa Anton Umek Okiški", Ljubljana 1876, natisnil in založil Rudolf Milic). Na povezavi najdete del iz knjige (.pdf, velikost 6 MB), ki se navezuje na boštanjskega rojaka.

Takole je zapisal v svoji pesmi:

Bratje, slušajmo nauke,
Ki jih daje zgodovina,
In slovenska domovina
Serce naj odpira njim,
Tužno gledamo sedanjost,
Terdi boji so rodili,
Svetle zvezde zatemnili.

In zaterli zlati čas,
in na kraju:
Pomenljive so besede:
"Človek sam si srečo kuje,
Sam si rod usodo snuje."
Tud Slovencem naj velja!
 

Na Okiču pri Boštanju so leta 1971, ob 100. obletnici njegove smrti, pripravili slovesnost in na rojstno hišo postavili spominsko ploščo. Pobudnik ideje je bil Božo Račič, spominsko ploščo, za katero se je zavzemal že Josip Wester, pa je izdelal kipar in medaljer Vladimir Štoviček. Po njem je poimenovano Kulturno umetniško društvo Anton Umek Okiški Boštanj. 2014 so organizirali ekskurzijo "Po poti Antona Umeka - Okiškega" - iz Okiča v Celovec. Februarja 2015 so v Boštanju slovenski kulturni dan in krajevni praznik obeležili z gledališko predstavo Od zibelke do zakladnice Antona Umeka - Okiškega. 

KIPAR IN MEDALJER VLADIMIR ŠTOVIČEK
"umetnik, ki je vroče ljubil življenje"

Akademski kipar in medaljer se je 26. junija 1896 rodil v Boštanju. Življenjska pot ga je vodila v Ljubljano, v Prago, od tam pa je odšel v Paris, kjer je izoblikoval svoj umetniški izraz. Prejel je številna priznaja in imel samostojne razstave v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Brežicah, Krškem, Kostanjevici, Sevnici, Boštanju, Kranju... ter v številnih drugih krajih Slovenije in bivše Jugoslavije. Svoja dela je razstavljal tudi na Dunaju, Pragi, Bratislavi in drugih večjih evropskih mestih.

Čeprav je njegov opus izreden in predstavlja pomemben del na področju kulture - medaljerstva, je ostal mojster Štoviček celo življenje zelo skromen. Ob različnih praznovanjih je namreč podaril veliko svojih del krajem, kjer je živel in delal. Tako je zapustil preko 500 plaket, medalj in plastik občini Krško, rodnemu Boštanju pa je ob kulturnemu prazniku zapustil 27 svojih del. Izdelal je plaketi Boštanja in podobo Antona Umeka - Okiškega. Da je Vladimir Štoviček resnično velik umetnik, potrjujejo njegova dela, ki so razstavljena skoraj v vseh evropskih prestolnicah in tudi izven nje. Vse do svoje smrti, leta 1993, je ostal izredno ustvarjalen.

V Boštanju vedno dobrodošlemu gostu je bil podeljen naziv "Častni krajan Boštanja".


Prenos in ogled filma: Vladimir Štoviček (55Mb) 

 

KIPAR IN PESNIK RUDI STOPAR
"po srcu še vedno Boštanjčan"

Pobočje mraka -
zaprta vas v školjko,
Boštanj mirno spi.


R. Stopar, Haiku
 

Rojen 30.5.1939 v Boštanju, zdaj živi v Sevnici, kot pravi tudi sam, še vedno Boštanjčan. Izdal je štiri pesniške zbirke. Piše od mladih let, poleg lirske poezije tudi haiku pesmi. 1993. leta je za te pesmi prejel mednarodno nagrado. Njegove pesmi so izraz nenehnega podoživljanuja narave, sočloveka in sebe, polne so pristnih podob in metafor ter razumne simbolike, vzvišene nad vsakdanjo besedo, vendar človeško preproste. V njih je predvsem izrazil sebe, svojo bolečino, svoj nemir, ljubezen, impresijo.

Že vrto let se uveljavlja s svojimi skulpturami iz varjenega železa, zelo znane pa so tudi njegove skulpture iz lesa. Njegovo kiparsko delo obsega okrog 700 skulptur, med drugim pa je razstavljal tudi v Hamiltonu, Dundasu, Torontu, Londonu; Cambridgeu in St. Christiansu. Njegova dela so razpršena od Sevnice, Trebnjega, Beograda, Karlovca, Ljubljane, Zagreba do Pariza, številne umetnine pa so v zasebnih zbirkah v Sloveniji in zunaj nje, predvsem na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, Švici, Alžiriji, Kanadi, Franciji... Na sevniškem gradu si lahko ogledate njegovo stalno zbirko. Tudi knjigi "Boštanj-800 let" je s svojim prispevkom vtisnil svoj neizbrisen pečat, predvsem v idiličnem in doživetem opisovanju svoje mladosti, ki jo je preživel v Boštanju.

LJUDSKA PISATELJICA IN PESNICA JUSTI GNEDIČ - KOZINC

Justi Gnedič Kozinc, po domače "Komlančeva Justi", se je leta 1917 rodila na Mrtovcu nad Boštanjem. Na Mrtovcu je z materjo in starimi starši tudi odraščala, očeta, ruskega vojnega ujetnika, ni nikoli spoznala. Že v osnovni šoli je pokazala svojo bistrost, potem pa jo je življenjska pot vodila širom po nekdanji domovini, da bi se na starost ponovno vrnila v rojstni kraj. Justi je preživela marsikaj, težko a lepo otroštvo, taborišče, povojna leta, med drugim je služila tudi Titu. Bila je razgledana, samosvoja in odkritosrčna. Vse to je zbrala v knjigi "Spomin na sanje", ki je v dveh snopičih izšla v letu 2007 - tri leta po njeni smrti. V njej so poleg spominov na njeno otroštvo, mladost, vsestransko delovanje in razmišljanj o takratnih družbenih razmerah, tudi pesmi.

Med bogato zapuščino spominov iz njenega življenja je tudi zapis, ki je nastal v izseljeništvu v Nemčiji, med 2. svetovno vojno: 

SLOVENSKA ŽENA NI DEKLA
V taboriščni dvorani so stale v vrsti. Same starejše ženske, nad dvajset jih je bilo. Niso vedele zakaj stoje, vedele so le, da je tak ukaz in da morajo ubogati. Končno pade povelje: »Mirno!« V dvorano je stopil lagerkomandant z grupo dobro rejenih mož. Vsi so bili obuti v škornje, v rokah pa so imeli konjske biče – prihajali so od nekje iz okolice. Posedli so se v polkrogu okrog mize. »Številka desettisoč… Konhajzler Antonija!« je pozval taboriščni pisar in iz vrste je stopila žena, vsa siva, izmučena, a brez strahu v očeh. »Delat pojdete,« je prevajal tolmač. »Trdna ste še in ne bomo vas redili zastonj« je odločal komandant. »Ne grem, vrnite mi mojo zemljo in dom pa bom delala. Kaj ni dovolj, da vam gara pet mojih otrok!« Možje ob mizi so se spogledali in na vrsto je prišla druga. »Dvanajst otrok sem rodila, rada sem delala doma, tu pa ne bom. Petdeset let sem garala, dovolj je!« Tako se je zoperstavila tudi Levstikova mama iz Lisičjih jam. Možje so se spet le spogledali. »Vrnite mi mojo Anico, ki ste jo umorili, pa hočete naj vam delam!« Vsi smo poznali bolečino Andriharjeve Micke iz Apnenika, ki ji je kmalu po prihodu v taborišče umrla mlajša hčerka Anica. In še in še so stopale žene pred može in z njimi so se vrstile različne pripovedi, a enake zahteve: »Vrnite nam dom in zemljo, vrnite otroke, vrnite domovino!«. Možje ob mizi pa so se le spogledovali in molčali. Bili so okoliški kmetje in vedeli so, da med temi ženskami zaman iščejo dekle za svoje kmetije.

SKLADATELJ JAKOB JEŽ

Prof. Jakob Jež, uveljavljen slovenski skladatelj, je rojen 23.11.1928 na Vitovcu pri Boštanju. Zdaj živi in dela v Ljubljani in Gradežu pri Turjaku. Študij glasbene zgodovine je končal leta 1954, ob tem je študiral še kompozicijo in ves čas poklicno deloval v glasbenem šolstvu. V letu 1995 se je upokojil kot redni profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Jež je skladatelj številnih vokalnih in komornih del, ki odražajo visoko umetniško vrednost. Znaten del svojega ustvarjanja je posvetil zborovski glasbi za otroške, mladinske in odrasle zbore, za svoje delo pa je prejel številna prizanja, med drugim Prešernovo nagrado.

Poslušajte njegovo skladbo (Pavčkova pesem "Trgatev"), v izvedbi Dekliškega pevskega zbora Radost.



V Boštanj je med obema vojnama rad zahajal slikar FRAN STIPLOVŠEK. Bival je na kmetiji pri Papeževih, hodil po bližnji in daljni okolici in vneto slikal. Nekaj izrednih motivov, npr. t.i. grofov kozolec ob vstopu v Boštanj "Na klancu", v naravi ni več ohranjenih.

Tudi danes v Boštanju živi in dela nekaj priznanih umetnikov: LOJZE RAK - rezbar, likovno ustvarjalni par TONE IN JUDITH TSCHERFINGER - ZGONEC, TADEJA GABRIČ - MUCK, slikarka odprtih poti in odlična portretistka, ki je svoja otroška leta preživela v Boštanju, pa živi v Ljubljani.

 

 

 

 

 

Delo in življenje nekaterih znanih Boštanjčanov je dokumentirano tudi v knjigi "Boštanj 800 let", ki je izšla leta 1998. Knjigo lahko kupite v prostorih KS Boštanj v času uradnih ur. Cena knjige znaša 16,70 EUR.

 

Vsebina

Uradne ure

 

Kontakt

Lokacija

Copyrights © 2014 KS Boštanj, Izdelal Dejan Knez
  • DOMOV
  • ZEMLJEVID STRANI
  • PIŠKOTKI